Gorički hREN – zdravje v starodavni korenini

Navadni hren (znanstveno ime Armoracia rusticana, syn. Cochlearia armoracia) je trajnica iz družine križnic (Brassicaceae), kamor spadata npr. tudi gorčica in zelje. Rastlina verjetno izvira iz jugovzhodne Evrope in zahodne Azije, razširili pa so jo po vsem svetu. Zraste do višine 1,5 metra in jo gojijo predvsem zaradi velike bele korenine, čeprav so užitni tudi listi.

 

Hren so poznali že v antiki – še danes je viden na stenskih freskah v Pompejih. Z njim se je v svojih spisih o poljedelstvu obširno ukvarjal tudi Kato. V srednji Evropi je hren znan od srednjega veka. V Slovenijo je prišel iz Rusije, od koder izvira tudi njegovo ime. Ko poper še ni bil splošno dostopen in dovolj poceni, je bil z gorčico edina ostra začimba v Evropi.

Hren so že stari narodi uporabljali v zdravilstvu, predvsem svež hrenov koren kot sredstvo proti skorbutu, pri pljučnih, kožnih in mnogih drugih obolenjih. Uporabljali so tudi spomladanske mlade liste kot solato ker imajo oster okus in delujejo čistilno. Spomladanski listi so bogat izvor vitamina C. Preiskusi so pokazali da sveži listi vsebujejo spomladi od 292 do 405 mg askorbinske kisline in do 13,8 mg karotena. Oster okus hrena, zlasti korena, je vsebnost močno hlapljivega, alil-gorčičnega olja.

Gorički hRen vsebuje veliko vitamin C, vitamin skupine B in kalij. Krepi imunski sistem, pospešuje prebavo in prekrvavitev, je diuretik, razkužuje in celi ran. V zdravilstvu so ga uporabljali že stari narodi, predvsem njegovo svežo korenino pri pljučnih, kožnih in drugih obolenjih ter pri skorbutu. To je bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamin C. Ta je namreč pomemben za pravilno sintezo kolagena v organizmu.

 

Vir: Google

 


Komentarji so onemogočeni za to objavo